Ultrazvok abdomna oz. ultrazvok trebuha je neinvaziven in neboleč postopek, ki navadno traja od dvajset minut pa do največ ene ure, kadar gre za zahtevnejše primere. Namenjen je preiskovanju notranjosti trebušne votline, za potrebe diagnosticiranja ter zdravljenja različnih zdravstvenih stanj v trebušni votlini. Ultrazvok trebuha je ponovljiv in neškodljiv postopek, saj ne uporablja sevanja in se v tem razlikuje od pregleda z rentgenskimi žarki.
Kako deluje ultrazvok?
Slikanje s pomočjo ultrazvoka deluje po fizikalnih principih netopirjev in delfinov, ki za zaznavanje okolice uporabljajo visokofrekvenčne zvoke. Zvoke oddajajo v okolico, ti pa se odbijejo od vsega, kar v tej okolici je, kar jim ponudi jasno sliko o izgledu okolice. To pomeni, da zvočni val zadene predmet in se posledično odbije od njega. Merjenje odbojnih valov z napravo, imenovano sonda, daje jasno sliko o oddaljenosti predmeta, njegovi velikosti, obliki in trdnosti. Ultrazvok trebuha torej temelji na mejenju neslišnih zvočnih valov in njihovih odmevov, ki dajejo jasno sliko notranjosti trebuha.
Kako poteka ultrazvok trebuha?
Večina pregledov z ultrazvokom poteka tako, da pacient leži na hrbtni strani telesa. Začne se tako, da zdravnik na trebuh nanese topel gel na vodni osnovi, ki zagotavlja varen stik med sondo in kožo. Ta gel pa skrbi še za odstranitev zračnih žepov s kože, saj bi ti lahko preprečili prehajanje zvočnih valov skozi kožo. Nato zdravnik premika sondo po trebuhu, dokler ne dobi željenih slik. Pritisk sonde običajno ne povzroča bolečin in neugodja. Postopek pa navadno traja od dvajset minut pa do največ ene ure. Po končanem slikanju se s kože očisti gel, pacient pa se obleče, saj ostanki gela ne umažejo in poškodujejo oblačil.
Zakaj se uporablja ultrazvok trebuha in kakšna je priprava nanj?
Z ultrazvočnim slikanjem trebuha se navadno preiskuje jetra, žolčnik, žolčne kanale, ledvice, vranico, trebušno slinavko, slepič, mehur, trebušno aorto in druge krvne žile trebuha. Ultrazvok abdomna se navadno uporablja za diagnosticiranje različnih zdravstvenih stanj v trebušni votlini. Primeri takšnih stanj so bolečine v trebuhu, abnormalno delovanje jeter, povečani organi v trebuhu, ledvični kamni, žolčni kamni, ciste in tumorji.
Priprava na ultrazvok trebuha je odvisna od narave pregleda, torej katero od prej naštetih stanj je razlog za pregled. Vsesplošno pa je najbolje, da na dan pregleda nosite ohlapna in udobna oblačila. Povsem možno je namreč, da jih boste morali pred pregledom odstraniti, enako pa velja za nakit. Če gre za ultrazvok ledvic, boste morali eno uro pred pregledom popiti nekaj kozarcev tekočine, da napolnite mehur. Prav tako ne smete jesti od šest do osem ur pred pregledom. Za ultrazvok vranice, žolčnika in trebušne slinavke morate biti tešči od osem do dvanajst ur, večer pred pregledom pa je priporočeno, da zaužijete obrok z malo maščobami. Pred ultrazvokom aorte pa boste morali biti tešči od osem do dvanajst ur. Vsa potrebna navodila za ultrazvok trebuha boste vsekakor dobili s strani zdravnikov pred samim pregledom.
Kakšne so koristi in omejitve ultrazvočnega pregleda?
Ultrazvočni pregledi v večini niso invazivni, kar pomeni, da potekajo brez uporabe igel ali injekcij. So pa izjemno varni, saj za slikanje ne uporabljajo sevanja, za razliko od pregleda z rentgenskimi žarki. Prav tako ultrazvočno skeniranje prikaže jasno sliko mehkih tkiv, v primerjavi z rentgenskim slikanjem. Ultrazvok trebuha in ostalih delov telesa je široko dostopen, preprost in cenejši način slikanja v primerjavi z drugimi metodami. Obstajajo pa tudi omejitve tovrstnega pregleda. Ultrazvok trebuha ni najnatančnejši pri slikanju črevesja, kadar je črevesje napolnjeno z zrakom in plini. Prav tako ultrazvok ni primeren za slikanje pljuč, ki so napolnjena z zrakom, lahko pa se z ultrazvokom odkriva tekočina okoli pljuč ali znotraj njih. Enako velja za slikanje kosti, vanje ultrazvok namreč ne more prodreti, tovrstno slikanje je primerno le za opazovanje zlomov kosti in okužb okoli njih.
